slovanski bog podzemlja, črede, bogastva in magije
Veles (tudi Volos, Velès) je eden najstarejših in najmanj razumljenih bogov slovanskega panteona. Viri ga povezujejo s čredo in bogastvom — v kijevskem seznamu idola iz leta 980 nastopa kot Veles, bog govedi — a njegova podoba sega globlje: pastirski bog, ki hkrati čuva živino in mrtve, skrbnik zakladov pod zemljo, zavetnik pesnikov in guslarjev, varuh zdravila in urokov. Kjer Perun vlada z neba, Veles vlada spodaj: v koreninah, vodah, jamah in sencah.
Najširše sprejeta rekonstrukcija (Ivanov in Toporov, 1960-ita) vidi v ljudskem izročilu o zmaju, ki ga strela udari iz neba, odmev prastarega mita: Veles — veliki kačji kralj — ukrade Perunu vodo, živino ali sina in se skrije med ljudi, v gorovje ali v podzemlje kot razjarjen bik. Perun ga zasleduje z strelami; ko ga zadene, se voda prebije na površje in dež pade na polja. Mit pojasnjuje nevihto, a tudi red sveta: bog neba in bog zemlje si lastita vsak svojo polovico življenja. V srbskih in hrvaških pripovedkah se boj konča šele ob koncu dni — zato pravijo, da strela neha bresti, ko svet ostari.
Kijevska letopisna pripoved pravi, da je knez Vladimir l. 980 na hribu nad gradom postavil šest idolov; zadnji na seznamu je Veles. V Novgorodu l. 983 leseni kip Velesa stoji na spodnjem trgu, ob reki — ko ga kristjani podrejo, shramovega duhovnika vržejo v Volhov. Na Karantanjskem naj bi po poznejšem, pogosto navajanem in ne povsem zanesljivem zapisu kip Velesa stal na polju, imenovanem Veligov — kraj v bližini današnje Feldkircha nosi ime prav po njem.
Postavil je kumire Peruna in Horsa ter Dažbogova, Striboga in Semargla, in Velesa, bog govedi; knez in možje mu prinašajo žrtve in ga kličejo bogom. Povest minulega leta, zapis 980 (po V. M. Striskem, 1940)
Ker je bog skrivnosti. Podzemlje ve, kaj se godi pod travo: kje spi zlato, kje poteka voda, kam grejo mrtvi. Stari Slovani zanj niso gradili marmornatih templjev — molili so mu ob stožcih, v gozdu in ob vodi, tam kjer se meji svet. Do nas je prišlo le odmev tistih molitev, a odmev je dovolj glasen, da mu je domeno nekdo vendarle namenil.
O slovanski mitologiji vemo presenetljivo malo: krščanski zapisovalci so panteon opisovali na hitro in z jezo. Kar zgoraj stoji, je sestavljeno iz letopisov, etnografije in jezikoslovja; kjer je kaj negotovo, to tudi piše.